Občutja in spomini prostovoljke s “howlinga”

Predstavljate si zvočni efekt približno stotih stopal, ki hodijo nekaj sto metrov sprva po makadamskih kolesnicah in nato po gozdnih tleh (beri: posušeno bukovo listje). Dodajte še vonjave – pot, umazanija po napornem dnevu, najrazličnejši parfumi, deodoranti, praški. Poleg vsega pa še napetost in pričakovanje v zraku. Čeprav brez besed, je bila množica ljudi, ki se je 26.7.2012 iz Dolnje Košane odpravila v bližnji gozd, še kako očitna. Pa vendar je dosegla svoj cilj.

Omenjeni kraj je bil izhodišče za posebno tehniko monitoringa volkov, ki se imenuje howling (po slovensko »izzivanje«).  V tamkajšnji osnovni šoli se je poleg kopice udeležencev iz Raziskovalnega tabora študentov biologije (RTŠB), ki je to leto gostoval v njej, zbralo še mnogo prostovoljcev – tako starih kot novih obrazov, z namenom o metodi se poučiti in jo preizkusiti tudi na terenu. Za to so poskrbeli strokovnjaki iz projekta SloWolf, ki so se zopet izkazali in navdušili zainteresirane.

Načrt je bil sledeč: predavanje – »pevske vaje« – teren. Prva dva dela sta bila nedvoumno uspešna, o zadnjem delu pa s(m)o bili bolj skeptični. Volkovi so namreč  eni izmed živali z najostrejšimi čutili, ki so lastnost vseh izurjenih plenilcev. Da jih prisotnost enega človeka, kaj šele večih, ne bi zmotila, bi morali biti…najbrž hudo bolni.

Vseeno pa smo ljudje taki, da ne verjamemo le na besedo, zato smo izvedli še zadnji del.

Ko smo se posedeli na mokre skale, smo počakali še nekaj minut, da se je vsak namestil v najmanj neprijeten položaj in tako tudi ostal. Za nekaj časa je zavladala je tišina. Potem pa se je oglasil Miha – s petimi dolgimi tuljenji, v treh ponovitvah. Zelo prepričljivo – zazdi se namreč, kot da mu nekdo odgovarja. Vendar je to najbrž le moja (naša) pobožna želja.  Ko zatuli drugič, pa vsi vemo, da nimamo prisluhov. Še preden Miha konča z oglašanjem, v bran svojega teritorija odločno vstopi cel trop, z nadobudnimi mladički na čelu.

Kar sem občutila takrat, ne znam opisati z besedami, ki jih imam v svojem besednem zakladu. Občutki so bili novi, daleč eni izmed najbolj pozitivnih in predvsem neponovljivi. Ne le, da je s tem dobilo smisel naporno 10 dnevno sledenje volkovom v okviru tabora, bil je tudi odličen zaključek mojega študija biologije.

Ob vračanju iz gozda vem, da hočem volkove še poslušati,  in verjamem, da podobno čutijo tudi ostali, ki so z mano to doživeli. Hkrati pa se bomo zavedali, da s tem volkovom koristimo, saj jih pomagamo zavarovati in ohraniti njihovo prisotnost.

Urša, Ljubljana