Te dni je nadzornik v regionalnem parku Lessinia v Italiji, Paolo Parricelli, imel srečo in se podnevi srečal z dvema volkovoma - najverjetneje Slavcem in Julijo. Preden sta zbežala, mu je uspelo narediti tudi več fotografij, nato pa so jima lahko tudi nekaj časa sledili na podlagi stopinj v snegu in zbrali nove neinvazivne genetske vzorce, s katerimi bodo lahko potrdili, ali sta bila Salvc in Julija.

Volka, najverjetneje Slavc in Julija, v parku Lessinia. (Obe foto: P.Parricelli - M. Samaritani, Archive Parco Naturale Regionale della Lessinia)

Ugodne snežne razmere so v zadnjih dneh omogočile redno sledenje volčjega para v Italiji - na sliki stopinje Slavca. (Foto: Miha Krofel)

Volčja sled je glasilo projekta SloWolf, ki tekom štiriletnega projekta izhaja vsako leto v sredini decembra. Izšla je nova, že tretja številka glasila, v kateri lahko med drugim preberete o rezultatih sledenja volkovom, o oceni številčnosti populacije volkov v Sloveniji ter o učinkovitih načinih varovanja drobnice pred napadi. Prijetno branje!

5. decembra smo se odzvali na povabilo kolegov iz Italije in se odpravili v avtonomno provinco Trentino – novo domovanje slovenskega volka Slavca, ki je tja prišel letos spomladi in skupaj z volkuljo Julijo po več desetletjih spet ustanovil prvi volčji trop na tem območju. Prvi dan je predstavnik projektne skupine SloWolf pred nabito polno dvorano v prirodoslovnem muzeju v mestu Trentu pripravil predavanje o volkovih in izkušnjah iz Slovenije. Predavanje je bilo res dobro obiskovano in poslušalci so imeli veliko vprašanj, kar kaže na veliko zanimanje za volkove med prebivalci te regije, ki je po dolgem času ponovno postala domovanje volkov.

Naslednji dan smo se pod vodstvom dr. Claudia Groffa odpravili v Slavčev novi teritorij, da bi v sveže zapadlem snegu poskusili najti sledi volčjega para. In res, že po nekaj urah iskanja, smo naleteli na en dan stare volčje stopinje. Sledili smo jim ves dan in ugotovili, da gre zagotovo za dva volka. Glede na to, da so volkovi teritorialni in da tudi na splošno na tem območju trenutno ni znanih drugih volkov, smo kar prepričani, da je šlo za Slavca in Julijo. Za zanesljivo potrditev pa bo treba počakati na analize genetskih vzorcev urina, ki smo jih nabrali tekom sledenja. Med sledenjem sta nas volka pripeljala tudi do mesta, kjer je bila nastavljena foto-past. Volka sta šla povsem mimo kamere in ko smo nestrpno preverili posnetke, je bilo med njimi res tudi nekaj takih z obema volkovoma. To so sedaj prvi posnetki, na kateri sta bila hkrati posneta Slavc in Julija.

V Italiji sedaj že nestrpno pričakujejo začetek obdobja parjenja, ki se običajno začne v januarju in višek doseže v februarju. Seveda s še večjim zanimanjem, pa bodo nato čakali na april – čas, ko bi se lahko po dolgem času spet skotili prvi volčji mladiči v tem delu Evrope. Seveda, če bosta Slavc in Julija preživela dovolj dolgo.

Posnetek avtomatske kamere, ki je prvič hkrati posnela volčji par v Trentinu - spredaj najverjetneje samec Slavc, v ozadju oči Julije. (Foto: Archivio Servizio Foreste e fauna P.A.T.)

S sodelavci iz Italije smo iskali volčje sledi... (Foto: Miha Krofel)

... in našli stopinje Slavca in Julije. (Foto: Miha Krofel)

Predavanje v Trentu je dobilo precejšno pozornost lokalnega prebivalstva. (Foto: Valentina Degiampietro)

Zadnje večje snežne padavine, ki so pobelile skoraj celo Slovenijo, so nam omogočile ugodne pogoje za sledenje volkovom tudi na Primorskem. V torek, 11.12.2012, smo s tremi ekipami prostovoljcev »prečesali« teren med Senožečami in Vremščico, del hriba Čebulovica ter hrib Selivec v bližini Senadol. Vsak svoj del Slavnika pa sva pregledala z Dr. Potočnikom. »Izplen« sledenja je bil odličen, saj smo našli 8 volčjih iztrebkov (primernih za genetske analize), 10 vzorcev urina, 2 vzorca krvi (volk je imel ranjeno taco) in 2 plena. Plen je bila srnjad in mladič jelenjadi, ki sta bila »izkoriščena« do zadnjega koščka.

Sledi so nas pripeljale do volčjega plena (Foto: Franc Kljun).

Volčji iztrebek in ostanki plena (Foto: Franc Kljun).

Na sliki so označena tri volčja ležišča (Foto: Franc Kljun).

Tudi v septembru se je volkulja Tonka, alfa samica iz tropa Vremščica-Nanos, ki smo jo z ovratnico opremili sredi maja, zadrževala na območju Postojnske kotline, Slavenskega ravnika, Pivške kotline, zahodnega roba Javornikov, južnega dela Nanosa in severnega dela Brkinov. Še vedno je večino časa preživela v bližini svojih pet mladičev v osrednjem delu teritorija. Tekom 4-mesečnega spremljanja se je Tonka gibala na območju velikem 26 600 ha. Sklepamo sicer, da je velikost teritorija tega tropa nekoliko večja, saj smo Tonko spremljali le v času vzreje mladičev in predvidevamo, da ko bi mladiči še nekoliko zrastli, bi tudi vodilna volkulja začela bolj redno uporabljati robne dele teritorija. Glede na lanskoletne podatke celoten teritorij tropa Vremščica-Nanos meri 55 000 ha, kar smo ugotovili s pomočjo spremljanja nedominantnega samca Vojka, ki je lani prav tako izginil konec septembra.

Volkulja Tia – nedominantna volkulja iz tropa Rog – se je začela v septembru gibati na večjem območju glede na prejšnje obdobje in je naredila več krožnih poti proti zahodu in severozahodu. Živela je na območju Kočevskega roga in se je tekom dveh mesecev in pol spremljanja gibala na območju velikem 25 900 ha med Kočevjem, Polomom, Črnomljem in Brezovico.

Konec meseca septembra se je spremljanje še zadnjih dveh volkulj opremljenih s telemetrično ovratnico v okviru projekta SloWolf končalo. Našli smo namreč odrezano ovratnico volkulje Tonke (sumi se krivolov, ki ga kriminalisti trenutno še preiskujejo), volkulja Tia pa je bila pomotoma odstreljena v okviru rednega odstrela. Ker smo ju spremljali le kratek čas, celotnega območja teritorijev obeh tropov ni bilo možno ugotoviti, dobili pa smo vsaj osnovno predstavo o gibanju tropov, še posebej pomembno je bilo za trop z območja Kočevskega roga, ki ga do sedaj še nismo spremljali.

V zadnjih letih je bilo v Sloveniji s telemetričnimi ovratnicami opremljenih šest volkov, v naših gozdovih pa so imeli vsaj del teritorijev še trije, ki so jih z ovratnicami opremili na Hrvaškem. Od skupaj devetih volkov je potrjeno vsaj eno leto (toliko časa deluje ovratnica preden samodejno odpade) preživel le en volk – samec Slavc, ki se je odselil v Italijo. Med tistimi, ki so ostali v Sloveniji so bili štirje odstreljeni v okviru rednega odstrela, trije so izginili (volkulja Tonka, volk Vojko ter volkulja Taša, ki je bila opremljena na Hrvaškem), enega (samca Luko) pa je povozil avto. Le-ta je še nekaj tednov zatem živel, nato pa smo izgubili signal.

Celotno območje gibanja volkulje Tonke od maja do septembra 2012.

Celotno območje gibanja volkulje Tie od julija do septembra 2012.

Italijanski sodelavci so sporočili, da so v bližini parka Lessinia našli truplo mlade volkulje, za katero domnevajo, da bi lahko bila Julija - volkulja, s katero je prvi trop na tem območju ustanovil volk Slavc iz Slovenije. Sumijo, da je bila volkulja nezakonito ubita. Preiskava je še v teku, tako da zanesljivih odgovorov o poreklu najdene volkulje, vzroku smrti ter morebitnih osumljencih za zdaj še ni na voljo. Sicer v Italiji po ocenah živi 500-800 volkov, legalni odstrel ali drugačno poseganje v populacijo volkov pa tam ni dovoljeno.

Trenutno se še čaka na rezultate analiz, ki bodo pokazali, ali je bila najdena mrtva volkulja res Julija in ali je bila ubita nezakonito. Foto: Paolo Parricelli - Lessinia regional Park

Ta teden se je tudi končalo telemetrijsko spremljanje volka Slavca. Tako kot vse druge telemetrične ovratnice, ki so bile nameščene na volkove v Sloveniji, je bila tudi Slavčeva opremljena z mehanizmom za avtomatsko odpadanje. Le-ta se sproži po dobrem letu delovanja, tako da volk ovratnice ne nosi po nepotrebnem, potem, ko zaradi izpraznjene baterije preneha pošiljati podatke. Odpadla Slavčeva ovratnica je že bila najdena in poslana slovenskim raziskovalcem.

Po dobrem letu delovanja se je končalo telemetrično apremljanje volka Slavca. Tako je bila najdena ovratnica, po tem ko se je sprožil mehanizem za avtomatsko odpadanje. Foto: Paolo Parricelli - Lessinia regional Park

Predstavljate si zvočni efekt približno stotih stopal, ki hodijo nekaj sto metrov sprva po makadamskih kolesnicah in nato po gozdnih tleh (beri: posušeno bukovo listje). Dodajte še vonjave – pot, umazanija po napornem dnevu, najrazličnejši parfumi, deodoranti, praški. Poleg vsega pa še napetost in pričakovanje v zraku. Čeprav brez besed, je bila množica ljudi, ki se je 26.7.2012 iz Dolnje Košane odpravila v bližnji gozd, še kako očitna. Pa vendar je dosegla svoj cilj.

Omenjeni kraj je bil izhodišče za posebno tehniko monitoringa volkov, ki se imenuje howling (po slovensko »izzivanje«).  V tamkajšnji osnovni šoli se je poleg kopice udeležencev iz Raziskovalnega tabora študentov biologije (RTŠB), ki je to leto gostoval v njej, zbralo še mnogo prostovoljcev – tako starih kot novih obrazov, z namenom o metodi se poučiti in jo preizkusiti tudi na terenu. Za to so poskrbeli strokovnjaki iz projekta SloWolf, ki so se zopet izkazali in navdušili zainteresirane.

Načrt je bil sledeč: predavanje – »pevske vaje« - teren. Prva dva dela sta bila nedvoumno uspešna, o zadnjem delu pa s(m)o bili bolj skeptični. Volkovi so namreč  eni izmed živali z najostrejšimi čutili, ki so lastnost vseh izurjenih plenilcev. Da jih prisotnost enega človeka, kaj šele večih, ne bi zmotila, bi morali biti...najbrž hudo bolni.

Vseeno pa smo ljudje taki, da ne verjamemo le na besedo, zato smo izvedli še zadnji del.

Ko smo se posedeli na mokre skale, smo počakali še nekaj minut, da se je vsak namestil v najmanj neprijeten položaj in tako tudi ostal. Za nekaj časa je zavladala je tišina. Potem pa se je oglasil Miha – s petimi dolgimi tuljenji, v treh ponovitvah. Zelo prepričljivo – zazdi se namreč, kot da mu nekdo odgovarja. Vendar je to najbrž le moja (naša) pobožna želja.  Ko zatuli drugič, pa vsi vemo, da nimamo prisluhov. Še preden Miha konča z oglašanjem, v bran svojega teritorija odločno vstopi cel trop, z nadobudnimi mladički na čelu.

Kar sem občutila takrat, ne znam opisati z besedami, ki jih imam v svojem besednem zakladu. Občutki so bili novi, daleč eni izmed najbolj pozitivnih in predvsem neponovljivi. Ne le, da je s tem dobilo smisel naporno 10 dnevno sledenje volkovom v okviru tabora, bil je tudi odličen zaključek mojega študija biologije.

Ob vračanju iz gozda vem, da hočem volkove še poslušati,  in verjamem, da podobno čutijo tudi ostali, ki so z mano to doživeli. Hkrati pa se bomo zavedali, da s tem volkovom koristimo, saj jih pomagamo zavarovati in ohraniti njihovo prisotnost.

Urša, Ljubljana

V mesecu juliju se je volkulja Tonka, alfa samica iz tropa Vremščica-Nanos, ki smo jo z ovratnico opremili sredi maja, zadrževala na območju Postojnske kotline, Slavenskega ravnika, Pivške kotline, zahodnega roba Javornikov, južnega dela Nanosa in severnega dela Brkinov. Še vedno večino časa je preživi ob brlogu, kjer skrbi za svoje mladiče. Konec maja smo našli pet mladičev, koliko je jih še živih zdaj, ni znano. V povprečju pri volkovih tekom prvega leta življenja pogineta dve tretjini mladičev. V juliju se je Tonka že gibala na nekoliko večjem območju (200 km²), ko bodo mladiči nekoliko zrastli, pa bo tudi Tonka začela bolj redno uporabljati ostale dele teritorija. Glede na lanskoletne podatke celoten teritorij tropa Vremščica-Nanos meri 550 km², kar smo ugotovili s pomočjo spremljanja samca Vojka. 

V juliju se je volkulja Tonka gibala na že nekoliko večjem območju (oranžno). Celotno območje njenega gibanja po dobrih dveh mesecih spremljanja je označeno z rdečo.

Tekom prvega meseca spremljanja se je volkulja Tia zadrževala na območju južnega dela Kočevskega roga med Kočevjem, Brezovico in Črnomljem. Do sedaj zbrani podatki nakazujejo, da je članica teritorialnega tropa "Rog", ki je po podatkih zadnje sezone monitoringa štel tri volkove. V juliju se je Tia gibala po območju velikem 55 km². Pričakujemo, da bomo s pomočjo podatkov iz njene ovratnice, v naslednjih mesecih lahko natančno ugotovili celotno velikost teritorija roškega tropa in njegove meje. Do sedaj tega tropa še nismo spremljali s pomočjo telemetrije.

Tekom prvega meseca spremljanja se je volkulja Tia zadrževala na relativno majhnem območju južnega dela Kočevskega roga, kar kaže, da je najverjetneje članica tropa "Rog".

Volk Slavc, ki je bil rojen v slovensko-hrvaškem tropu Slavnik in je sredi decembra 2011 zapustil svoj rodni trop, se je ustalil na območju naravnega parka Lessinia, nedaleč od Verone in Gardskega jezera. Opažanja italijanskih kolegov na terenu so pokazala, je tam našel še enega volka, najverjetneje gre za volkuljo, ki so jo italijanski mediji poimenovali Julija, in vse kaže, da je par sedaj osnoval prvi trop volkov na tem območju Italije. Tudi v juliju se je Slavc ves čas zadrževal znotraj svojega novega teritorija, ki pa je precej manjši od teritorijev volkov v Sloveniji. To je najverjetneje posledice večjih gostot divjadi (predvsem srnjadi in jelenjadi) v tem delu Italije v primerjavi z razmerami v Sloveniji. Slavčeva ovratnica bo predvidoma odpadla konec avgusta.

Pot volka Slavca (rdeče) od teritorija njegovega rodnega tropa na Slavniku (zeleno) do vzpostavitve lastnega teritorija v okolici Verone (modro).

Več kot 70 študentov in raziskovalcev je od 19. do 29. julija raziskovalo pisano rastlinstvo in živalstvo na območjih Javornikov, Vremščice, Slavnika in Nanosa. Poleg preučevanja hroščev, metuljev, kačjih pastirjev, podzemne favne, rastlinstva in ostalih živih bitij so študentje spoznavali tudi različne metode raziskovanja volkov. Med vsakodnevnim pregledovanjem pasti za opremljanje volkov s telemetričnimi ovratnicami, iskanjem znakov prisotnosti volkov pa tudi medvedov in risov, iskanjem volčjega plena, popisovanjem lokacij, postavljanjem foto-pasti, preizkušanjem se v VHF telemetriji, analiziranjem prehrane volkov... nam ni bilo dolgčas. Dela na terenu nikoli ne zmanjka, dan pa se hitro zavleče pozno v noč. Študentje, domačini, lovci in drugi prostovoljci so spoznali tudi osnove popisa volkov in se preizkusili v tuljenju. Na terenu v okolici Vremščice smo doživeli celo odgovor odraslih volkov in mladičev volkulje Tonke.

Študentje Raziskovalnega tabora študentov biologije (Foto: RTŠB arhiv)

Pobiranje in shranjevanje najdenih iztrebkov (Foto: Urša Flezar)

Najdba in pregled potencialnega volčjega plena (Foto: Urša Flezar)

Izdelovanje odlitka najdene stopinje živali (Foto: Urša Flezar)

Vpisovanje lokacije in opis najdenega vzorca na stekleničko za shranjevanje neinvazivnih vzorcev (Foto: Urša Flezar)